BARKINIH 50 Z BRIGITO IN STANETOM

Uauuuuu bili tam doživeli, plesali, se družili ....
Bravo za vaš uspeh, veliko misliva na vas.
Sedaj pa lepo po vrsti v lepem, sončnem jutru v Troslyu

  

petek,26.09.

V petek sva delala v L'atelier de couvertes do odhoda ob "12h". To je bilo kot na naši Barki, ko nihče ni točno vedel, kdo s kom in od kje, pa smo vseeno vsi sedeli in se peljali skupaj z vso prtljago. En rdeč avto pred nami in siv boxer za njim. Stane je skrbno pazil, da rdečega nismo izgubili izpred oči :) No - enkrat smo ga, ko je krmilo od Melanie prevzel Nicolas (ne veva, če je prav napisano - kličemo ga Nikola)

Ko smo bili blizu Pariza, je bilo Stanetu že zelo hudo, vse ga je bolelo (ni bil edini), pa smo se še celo uro prebijali v nepopisni gneči do "malih sester", kjer smo pristali (prespali)  na trdo realnih tleh. Staneta sem pokrila z vsemi možnimi dekami, ker je bilo kar hladno, zjutraj pa sva oba "štela kosti". Z nama so bili Leon, David, Christian, Nicola, Christofer, Michael, pa še dva za katera ne veva več imen. Punce so spale drugje.

sobota,27.09.
Zjutraj krasen sončen in mi iščemo METRO do L'Hotel de Ville, kjer je bil začetek pohoda.

Nekaj časa sva si vzela prosto in se sprehodila po okolici, mimo Notre damme,..

Ko sva razobesila zastavo na najdaljšem "drogu" sva bila kar oblegana :)

Stane je srečal veliko prijateljev iz delovnih taborov, prinašava pa tudi veliko pozdravov

Ob 13.45 smo se vsi skupaj odpravili peš do trga republike. Stane je z Davidom uspel celo na avtobus, v katerem sta se peljala Vannier in Philippe, da je s strehe posnel nekaj fotografij.

Pot je bila čudovita, doživetje radosti, povezanosti, brezmejnosti, igrivosti, barvitosti (Brigita) in veselja, nagajivosti, ponosa, prijateljstva (Stane).

Na trgu republike nas je bilo res veliko, na odru so nastopali, Jean in Philippe sta govorila, skupaj smo plesali jubilejni ples, potem pa je bil sprevod zastav na oder in lepa, velika torta. Praznovanje se je nadaljevalo z glasbeno skupino, plesom, mi smo pa žal morali do avtobusa za Trosly. No, ni bilo ravno žal, ker sva bila zeloooooo utrujena. Po dveh urah vožnje so nas pričakali v skupnem prostoru, ki ga imenujejo "Hozana". Malo smo pojedli, se pogovarjali z asistenti, ki so nas potem tudi pospremili do hiše.

Lep sončen pozdrav v Slovenijo

Brigita in Stane