Preden smo zapustili domovino, smo se okrepčali (in olajšali) pri naši zlati Meti, ki speče najboljši štrudelj in skuha najboljšo kavo. Po takem krepčilu je vožnja do cilja šala mala.
Sedaj pa kar v Bosno. En deževen dan je bil kot nalašč za izlet. Izkoristili smo ga za "počitniško romanje" k Medžugorski Mariji. Bolj uhojeni so šli peš do mesta prikazanja, potem pa vsi skupaj na "bosansko" kosilo. K temu sodi na pol pečena riba s pojasnilom "pa treba biti takva!"
Nazaj grede se nam je adrenalin povzpel do neslutenih višav, Uroš se je priporočal k Sv. Antonu, medtem ko sem jaz (Brigita) po vseh mogočih in nemogočih mestih iskala Slavkotovo osebno. Pa je ni bilo. Z debelimi cmoki v grlu smo pripeljali na mejo in povedali naš problem. Pa carinik reče - "Ima ju oni tamo", kar pomeni, da so Slavkota hoteli kar za svojega.
Ostali dnevi so minili v nepozabnih jutrih ob kavici in klepetu, jutranji molitvi, ki je bila vsakokrat nekaj posebnega, zajtrku, ki je kar trajal in trajal, kopanju in slikanju (predvsem Uroš kot model in Stane fotograf), pohajkovanju po Šibeniku, lepih večerih.
Seveda smo si privoščili tudi kavo na plaži, sladoled v Šibeniku, nočni sprehod po Šetnici sv. Anteja, ribe na žaru "A la Uroš",... sploh se ne da našteti vsega lepega :) Pa da ne bi mislili, da nismo nič delali. Umazana posoda, pometanje, pranje, ... vse to je bilo mimogrede, kajti morski zrak deluje na prav poseben način. Tudi tako, da je zvečer še energija za sprehod ob obali, za kramljanje dolgo v noč, branje knjig.
Dvakrat nas je na zajtrku obiskal Kristinin oče, ki je med našimi počitnicami postal še enkrat dedek (in Kristina teta). Dobili smo sosede iz Ukrajine, rabutali fige in čisto malo grozdje.
Apartmaja sta bila čedna, pa se je vseeno Slavko odločil, da bo temeljito opral kopalnico. Jo je stuširal od stropa do tal, čez odprto okono pa verjetno še kakega mimohodečega
Za preizkus medicinske usposobljenosti je poskrbel Uroš z brcanjem morskih ježev. Ker je Oksana zastavila preveč odločno, je vzel prost dan in poiskal nekoliko bolj sočutno osebo.
Ali je Trogir lepši od Šibenika, je bilo treba preveriti v živo. Mene so izgubili v Primoštenu, kjer sem v prostih uricah raziskala, kaj se je v enem letu spremenilo.
Idealno vreme prvih sedem dni se je pokvarilo in začela se je vročina. Zato smo deseti dan soglasno sklenili, da nam je dosti in smo se spokali v beli kombi.
"Kam?" je vprašal Uroš.
"Domov!" se je slišalo iz šestih grl, Slavko si je mislil svoje.
Ampak saj veste - do Zbilj vodi mnogo poti, ena od njih tudi mimo Zadra, kjer morje igra na orgle. In naprej do Ljubača, kjer so se Barkači včasih solili, pa na avtocesto ... in tam gor tik pred tunelom Sv. Roka se je bilo treba od morja dostojno posloviti. V pravi burji, ki je vse nepritrjeno odnašala, smo pomalicali kosilo, pomahali morju, pozdravili štiri dame z dvema kužkoma, ki so odhajale na Korčulo in se odpeljali proti Sloveniji. V Ljubljani smo izgubili Uroša in njegov roštilj, v Mednem je Rozi padla v objem sinu in svoji kužiki, ostali pa smo srečno prišli do 1. hiše.
Pa čisto na koncu poti "DELO NA CESTI" in nismo mogli naprej.
Skoraj bi se z Oksano zjokali od hudega, ko sva uzrli poleg znaka tolažilno nagrado DVA PIRA!!!!. Čisto prava!! In tam iz ozadja sta prihajala ... dva delavca .... in gledamo ... in vidimo ... Tomaž in Gorazd!!!! sta nas odrešila vseh skrbi in pogostila s slastno večerjo "Pica na najbolj nenavaden način"
Tako sem morje videla jaz, tako pa pravijo ostali pomorščaki:
Irena: meni je bila najbolj všeč kava, pa da smo se sprehajali in igrali. Vse mi je bilo všeč in bi še šla.
Stane: Odkar smo se vrnili z morjam pogrešam jutranjo kavico. Tukaj si jo sam skuham in sam jo moram piti. Pa še to: mene ste spustili prvega ven iz kombija v Ljubljani
Marjanca: Meni je bilo zelo lepo, ampak pogrešala sem, da bi šla s Kikinim očetom ribe lovit. Rada bi, da bi kdaj šel z mano na ribolov. Pri šahu sem premagala Brigito, to mi je bilo zelo všeč.
Oksana: Bi dala Brigiti Pulitzerjevo nagrado za to, kako je zapisala o naših počitnicah. Moram pa povedati, da sem bila kar se da nežna, ko sem Urošu dajala ježeve bodice iz noge.
Brigita Vilar
