Sveti Miklavž na Barki

Na predvečer praznika svetega Miklavža smo v skupnosti Barka gostili samega Miklavža. Pripeljal se je v spremstvu angela pomočnika, mladih kitaristk in pevcev. Nestrpno smo v večernem mraku člani skupnosti  v jedilnici čakali na starega moža. Prišel je počasi, se naslanjal na svojo palico in nas vse pozdravil. V rokah je nosil Zlato knjigo. Koliko lepih stvari je bilo zapisanih v njej. Da ima naša Irena zelo rada svojega nečaka Gregorja, da Kristina z veseljem pomaga pri kuhanju, da Tanja natančno in lepo šiva ,.. Nekaj nas je od Miklavža dobilo tudi prijazen opomin ali spodbudo: Rok lahko malo več telovadi, Lucija naj pove, kaj ji je zares všeč, … Miklavž nas je vse razveselil z darilci. Spomnil se je tudi naših kuharjev, prostovoljcev v obeh hišah in otrok. Med obdarovanjem smo večkrat zapeli in- ­ne boste verjeli -kitaro je v roke vzel in nanjo zabrenkal celo sveti Miklavž! Rok je dobremu možu narisal sliko in se z njim fotografiral, vsi pa smo se pogostili s piškoti, sokom in mandarinami.

Upamo, da nas bo drugo leto sveti Miklavž spet obiskal, ker smo skupaj preživeli en lep večer.

Mateja TdZ

Dragi prijatelji,

Dragi prijatelji,
morda ste že slišali bomo na Barki v najem vzeli en manjši čoln - majhno garsonjero:), ki bo namenjena počitku in odmiku v hiši živečih asistentk in asistentov. Gre za to, da ti asistenti, ki so danes praviloma tujci, ob prostih dnevih nimajo nobenega stalnega prostora za umik in odklop od Barke.

V tej garsonjeri še marsikaj manjka. Zato se na vas obračamo s prošnjo za pomoč. Iščemo še nekaj stvari, ki bi lahko tem asistentom počitek spremenili še v užitek.

Iščemo:
- manjši hladilnik dimenzija MAX VIŠINA 57cm , ŠIRINA 57cm, GLOBINA 55cm; ali MAX VIŠ 81cm, ŠIR 68cm, GLOB 57cm.
- kavč (če se slucajno lahko razvleče) / fotelj
- radio s cd playerjem
- grelnik vode
- toaster
- preproga
- manjši sesalec
- univerzalni tv daljinec

Prosimo še, da bi bile stvari, ki ste nam jih pripravljeni odstopiti, primerno ohranjene oz. delujoče.

Hvala, hvala, hvala...
Barkači

Kontaktna oseba, s katero lahko preverite detajle glede teh potreb je:
Kristina Šubačić e-pošta: kike77more@yahoo.com

Persia - razstava Tonijevih fotografij

V sredo pred prazniki smo šli v Trbovlje. V Novi galeriji je imel Toni Vučajnk razstavo svojih fotografij. Z nami je bil tudi Milan, velik Tonijev prijatelj. Bilo je zelo lepo. Te fotografije je Toni naredil, ko je bil v Iranu. So takšne umetniške. Vodil nas je po razstavi. Razložil nam je, kdo so ljudje in kje so kraji na posnetkih. Vprašala sem ga, kako to, da je pripravil razstavo. Povedal je, da je direktor galerije videl slike in so mu bile všeč. Na fotografijah so obrazi in pokrajina iz helikopterja. Tonija sem tudi vprašala, če bo imel še kje razstavo. Rekel je, da bi rad, a še ne ve. Kristina ga je povabila, naj pride s svojimi fotografijami k nam v novo delavnico.

Na koncu nas je Toni povabil še na kavico. Bil je res lep izlet.

besedilo in foto Maja Predovič in Mateja TdZ

 

 

Toni nas je pričakal pred galerijo

  

Toni Vučajnk osebno

Milan občuduje otožnega harmonikarja

intervju z novinarko Majo

za slovo še eno pivce in kavica: tako naprej, Toni!

29. oktobra je popoldan ob treh prišel na Barko Uroš Gradišar. Vprašala sem ga, če bo za eno leto postal odgovoren za delavnico. Povedal je, da se bo v četrtek, 31. oktobra preselil v Zagreb. Dobil je službo na hrvaški Barki. Tako bo pri njegovi ženi Ireni. Vsi smo bili zelo veseli.
Z Urošem sem govorila po hrvaško.
Naslednji dan pa smo šli na Stari Grad. Zrak je bil svež. Hodila sem s pohodnimi palicami. Prišla sem do vrha in imela zelo dober občutek. Tudi utrujena sem bila zelo. Klemen Kastelic je rekel, da je hoja zdrava za naše telo in to za vse.
Zelo sem vesela, da bo imela Kristina Slana dojenčka.

Maja Predovič

ŠE MALO RUMENEGA TISKA

Nekaj tednov nazaj nas je naša Kristina Slana iz delavnic presenetila s čudovito novico: Z njenim izvoljencem Tierriem, ki jo je, nemoremsikajdanebipovedalašetega, na samem vrhu Eifelovega stolpa v Parizu zaprosil za roko (Bravo Tierri!), PRIČAKUJETA DOJENČKA!!!!! Kako lepo, še en dojenček v Barki! Kristinin trebušček se že kar vidi, a ne vidi se še ali bo dojenček punčka ali fantek…
Zadnjič je pri pogovoru ob kosilu povedala, da od zdravnika ni želela izvedeti za dojenčkov spol.Marinka jo je na koncu vendarle vprašala: »Kaj pa bo dojenček, al' bo fantek al' bo punčka?«
Kristina: »Ne vem še, Marinka.«
In Marinka: »Kaj – a potem še nisi noseča!?«
Fantek ali punčka, kar je, že je, in čaka da pride na ta naš svet… Mi pa se na Kristino, Tierria in dojenčka lahko spomnimo s kakšno lepo mislijo, prošnjo, molitvijo in poskrbimo, da se bodoča mamica ne bo preveč utrudila.

Mateja Dovč

Kristina in Tierri v Parizu

NAŠA OZIMNICA

Mi gozdarji smo začeli delati ajvar in slivovo marmelado pa tudi paradižnikovo marmelado (se hecamo, da je strupena). Na koščke smo narezali zelene paradižnike, noter smo dali par koščkov jabolk in banan. Ajvar in marmelado smo dali malo popečt. To je zelo čudovito delat, je odlična ideja. Zelo pomembno je za vsakega človeka, da pomaga pri gospodinjstvu. Nekateri to ne zmorejo.
Vso zelenjavo pripravljamo za ozimnico in seveda je to super za nas..
Tudi špinačo smo čistili in dali po vrečkah. Potem smo jo dali v zmrzovalnik.

Maja Predovič

Tanja in Lucija pri čiščenju špinače

Maja P. pri pripravi zelene marmelade

KOSTANJEV PIKNIK

Letošnje drugo srečanju varovancev, osebja, dnevnih obiskovalcev, staršev in prijateljev Barke smo oblikovali v jesenskem vzdušju.Naklonjen nam je bil sončen popoldan, da smo lahko posedli na teraso pod vedro nebo, se med sproščenim pogovorom posladkali z vročim sveže pečenim kostanjem ter se osvežili s kavico in čajem.
Pod večer smo se preselili v jedilnico, kjer smo si izmenjali spomine in vtise iz življenjaBarke v preteklih mesecih, preko diapozitivov pa smo osvežili prijetne spomine na poletnedopustniške prigode.
Po skupni večerji smo pester in bogat večer zaključili z zahvalno molitvijo in se z nežnimnapevom Angelček priporočili božjemu varstvu. 

Marija Pezdirc

g. Gaber in g. Pezdirc pri pripravah

zdaj se pa že dobro kadi ...in diši

BARKA NA MARATONU

Ja, res, udeležili smo se maratona in to svetopisemskega! Skupaj z mnogimi drugimi skupinami, skupnostmi, župnijami in posamezniki smo se zlili v množico bralcev, ki so pri Svetem Jožefu v Ljubljani en teden neprekinjeno brali sveto pismo.

Marinka je povedala: »Očala sem imela. Malo sem se slabo počutila. Potem sem brala in sem se vsedla. Potem so pa še drugi brali. Enkrat eden in enkrat drug. Drugo leto bom še šla, če se bom dobro počutila.« Tudi Tanji je bilo na maratonu všeč, čeprav ni brala. Drugo leto bo še šla, ampak pravi, da brala pa tudi drugo leto ne bo. Bernarda pa je rekla, da je bilo na maratonu dobro, da je  sedela, stala in gledala, Silvia pa je brala.

Naj še dodam, da smo bili zelo dobrodošli in lepo sprejeti – maratona smo se namreč lahko udeležili na naš »barkaški« način: nekateri z branjem nekateri pa le s prisotnostjo, nekateri v slovenščini in drugi v svojem maternem jeziku. In Božja beseda je bila med nami in z nami…

 

Zapisala: Mateja D

MAJINE TA HITRE (novičke)

Na Barki se je zgodilo kar veliko stvari. Iva je rodila sinčka Jana. Gorazd je zdaj že v drugi hiši. Skupina iz Nemčije je imela pri nas razstavo. Prespali so v gozdarski delavnici. Z Nemci se je pogovarjala (in prevajala) Rozi, ki pride občasno tudi kuhat na Barko. Breda, ki nam je kuhala ob petkih, se je poslovila. Prejšnji teden je prišla
"na preizkušnjo" za en dan v kuhinjo Maruša.
Od nas se je poslovila Tina Bartolj. Odšla je v Slovenske Konjice.
Julija je Herve dobil sinčka Tobija.
Lucija, ki je bila poleti pri nas prostovoljka, je dobila službo.
Prva hiša je bila pred kratkim za par dni v Šibeniku, ker je imel Kikin oče 70 let.
Zdaj je na Barki veliko bolnih. Eni samo smrkajo, drugi tudi kašljajo.

Maja Predovič

RAZSTAVA UMETNIŠKE SKUPINE "KUNTERBUNT"

Sredi septembra so nas obiskali prav posebni umetniki iz nemške dežele Saške. Jedro te umetniške skupine tvorijo osebe z motnjo v duševnem razvoju. Skupaj z asistentko, gospo Mandy Paatsch, ustvarjajo že več kot 5 let.

Prihajajo iz mesteca Bad Schlema, kjer živijo v manjšem zavodu, ki ga je ustanovila lokalna cerkev. Posebnost te skupine je, da so v njo vključene osebe, ki se niso zmogle vključiti v nobeno obliko delavnic, katere so jim bile v njihovem okrožju na voljo. Kar nekaj časa so tako s prostočasnimi dejavnostmi le "premoščali" čas med zajtrkom in večerjo, ko so se njihovi prijatelji vrnili iz delavnic. Potem pa so sami prišli z idejo in željo po umetniškem ustvarjanju. Mandy pravi, da jim je ona le sledila in da to počne še zdaj.

Njihova značilnost je, da ustvarjajo na nenavadnih materialih, ki jih mnogokrat poberejo kar na odpadu. Tako so skoraj mimogrede postali pomembni pričevalci lepote. Še posebno tiste, ki jo večina v družbi navadno spregleda ali se ji celo izogne in jo zavrže. Ob pogovoru z njimi smo presenečeni in veseli ugotovili, da smo v želji po oznanjevanju lepote in darov oseb z motjo v duševnem razvoju zelo povezani.

Prvotna razstava njihovih del na Barki je bila med 17. in 21. septembrom. Ker pa so se odločili, da nam razstavljene slike podarijo, bodo njihova dela postala del naše stalne delavniške likovne razstave. Lepo vabljeni na ogled!

In še eno vabilo. Na Barki želimo odpreti vrata tudi drugim ljudem, ki bi želeli razstavljati v naših prostorih. Morda ustvarjate sami ali poznate koga drugega, ki bi želel svoja dala deliti z drugimi. Pa brez skrbi, umetniška dela bomo vedno vrnili. Darilo skupine "Kunterbunt" je bolj izjema kot pravilo :)


Klemen Kastelic

foto Stane Grandljič

foto Stane Grandljič

foto Stane Grandljič

foto Stane Grandljič

foto Stane Grandljič

VIKEND NA HOMCU (in to sredi tedna)

No, ja ... zgodilo se je, kar smo na Barki že skoraj pozabili. Tridnevno bivanje oseb iz druge hiše in njihovih spremljevalcev na Homcu pri Slovenj Gradcu, pa še kakšen izlet seveda.

Iz meglene Ljubljane nas je pot vodila na sončno Koroško. Vendar ... brez kavice ne gre, zato smo se na jutranji kavici ustavili v Dobrni, naši priljubljeni počitniški destinaciji.

Kombi in Berlingo sta nas pripeljala na cilj, kjer smo se nastanili, nato pa nas je že čakalo kosilo (segedin), ki nam ga je pripravila Brigita. Sledil je počitek in pohod do Ivarčkega jezera ter ogled Slovenj Gradca, kjer smo bili tudi pri maši.

Naslednje jutro smo imeli budnico, glasbo, ki je prihajala s hodnika, nato pa molitev v skupnem prostoru (za lep sončen dan). Potem pa urno  proti Lenartu, kjer so nas v VDC Polž prijazno sprejeli in nam pokazali delavnice. Z lačnimi trebuhi ne gre, in tako smo praznovali Metodov 37. rojstni dan.

Pot nas je nato vodila v center Maribora. Sprehodili smo se do treh ribnikov, kasneje pa se odpeljali do OŠ Miklavž, kjer smo si skupaj s prvošolčki in njihovim starši ogledali predstavo Gusar Pepi (Sten Vilar). Ravnateljica nas je lepo pozdravila in sprejela. Bili smo ponosni, saj smo tako predstavljali Barko.

Sledil je četrtek. Naše potovanje smo zaključili s »hišnim« jutrom ter s petjem in zahvalami v cerkvi, posvečeni Mariji.

Bilo je nepozabno, zato je težko napisati, kaj vse smo doživeli in videli, a najpomembneje je, da smo gradili in utrjevali medsebojne odnose, kar bomo ponesli tudi v širšo skupnost.

Uroš Kokot

foto Janika Antonič

foto Janika Antonič

foto Janika Antonič

Mnjam, slivova marmelada

Prvi korak: pri izkoščičenju sliv ohranjaj dobro voljo

Drugi korak: eden v skupini naj vedno skrbno opazuje okolico

Tretji korak: slive je najbolje posladkati stoje 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

...se nadaljuje ...

Kremšnite in Gorazd

V petek, 27. septembra 2013, smo bili na Bledu, kjer se je Gorazd poslovil od delavnic. Sedaj je šel v drugo hišo. V gozdarski je bil zelo potrpežljiv. Nobeni od oseb ni popuščal. Na gibalno je rad hodil, z nami se je rad pohecal. Upam, da se bo v delavnici spet pojavil takšen človek kot Gorazd, saj bo v kratkem spet razločevanje.

Maja Predovič

foto Lucija Pezdirc

  foto Lucija Pezdirc

Pa še to: Na Bledu smo seveda šli na kremšnite in kavico! Maja P. je s pohodnimi palicami prehodila celo pot od župnijske cerkve do hotela Park (čestitamo!), Milan  pa stopnice od vznožja do parkirišča pred cerkvijo (bravo, Herve in Gorazd!).
Gorazd je za darilo dobil lep predpasnik in spominsko knjigo s fotografijami pa še tri govore in par poljubčkov.
Hvala, Gorazd in se vidimo po delavnicah!





                                                        

Jean Vanier je dobitnik nagrade Pacem in terris

V nedeljo, 7. julija 2013, je škof Martin Amos iz nadškofije Davenport v zvezni državi Iowa (ZDA) Jeanu Vanierju v Troslyju izročil nagrado PACEM IN TERRIS.
To nagrado podeljujejo ljudem za njihova prizadevanja za mir in pravičnost ne samo  v njihovi domovini ampak tudi v svetu.
Na seznamu tistih, ki so že prejeli to nagrado, najdemo predsednika ZDA Johna F. Kennedya, Martina Luthra Kinga, nadškofa Desmonda Tutuja, Lecha Waleso, Hildegard Goss-Mayr, Dom Helder Camaro, ...
Ob podelitvi nagrade Jeanu je je škof Amos povedal:" Verjamemo, da Jean Vanier gradi temelje miru v svetu - s svojim polstoletnim angažmajem pri razvoju skupnosti ljubezni, sprejemanja in dozorevanja, skupnosti, ki spodbujajo človekovo rast in razcvet."
Ta nagrada se dotika resničnega smisla Barke. Dogaja se nam, da pozabljamo na pomen in smisel tega, kar živimo. Naš vsakdan, napolnjen z nakupi, pospravljanjem, pranjem in likanjem perila, obroki, odnosi, sestanki, ... nam ne daje vedno občutka, da sodelujemo v skupnosti, ki prinaša upanje ljudem po vsej Zemlji.
Dobro je, da nas kdaj obiščejo ljudje in nam povedo:"To, kar živite, je znamenje upanja in miru za naš svet."

George Durner

ŽELVA NA SOSEDOVI ZELENICI

Prejšnji četrtek smo se Barkači v skoraj popolni zasedbi odpeljali na obisk h Grosovim. Majda nas je že pred časom razveselila z novico, da je njihov sovaščan posadil za nas njivo krompirja. Ker je bilo vreme lepo, smo se torej odpravili po pridelek.
Na dvorišču pred domačijo sta nas pričakala Majda in Rafko. Fotograf in velik ljubitelj živali Rok se je takoj odpravil proti hlevu, da bi naredil zadnje portrete krav molznic. Hitro se mu je pridružila še Marjanca s svojim mobijem za vsestransko uporabo.
Pod češnjo smo se posedli okrog mize, polne sadja, Majdine potice, soka in kavice. Tudi ose so opazile našo pojedino in se nam veselo pridružile. Ko smo se ravno ukvarjali vsak s svojo malico, je Marinka zagledala na sosedovi zelenici nekaj premikajočega. "Kuga pa je to, a je želva?" Obrnili smo se v smer njene iztegnjene roke. Na travi se je res premikalo nekaj oklepnatega zeleno rjave barve. Rafko nam je pojasnil, da je to kosilnica samohodka, ki cel dan "sama" kosi in se gre sama "napojit", ko ji zmanjka energije. Seveda so sledili vzkliki navdušenja in sočne opazke.
Na kratkem sprehodu smo si ogledali še podružnično cerkev, zavili v hlev s konji (kjer je spet sledilo poziranje s konji in fotografiranje) in  se čudili  vietnamskemu prašičku na pasji vrvici. No, tudi to se dandanašnji godi po gorenjskih vaseh:-). Na koncu obiska pa še obvezen gasilski posnetek.
Kaj pa krompir?
Krompir je gospod že pobral sam in ga bomo prav kmalu lahko preizkusili.

Mateja TdZ

Barka pri Grosovih, foto Jerneja Gros

                                                                                                                             

BARKA NE FESTIVALU SODOBNEGA PLESA FRONTA 2012

BARKA NA TRŽNICI ZNANJ V MEDVODAH

V vročih junijskih dneh smo od ga. Agate Trojar prejeli prijazno vabilo na Tržnico znanj v Medvodah. Vabila smo bili veseli, hkrati pa se nam je že kar malo mešalo ob vseh dogodkih, ki smo se jih takrat udeležili. Ni kaj, konec šolskega in koledarskega leta je vedno znova pester, tako na Barki, kot tudi drugje. Tako smo se junija predstavili v osnovni šoli Simona Jenka v Smledniku, pa na 60. obletnici Turističnega društva Zbilje in ob predavanju ga. Lučke Kajfež Bogataj, ki ga je organiziralo društvo Sorško polje.
Na tržnico znanj smo se tisti petek, 14. junija popoldan odpravili Maja P., Marjanca, Matej Š. in Klemen. Če smo na začetku tega družabnega dogodka še čutili težo minulega tedna, je bila ta kmalu pozabljena. Na tržnici, ki je bila organizirana pred medvoško knjižnico, se je poleg številnih sodelujočih skupin kmalu kar trlo obiskovalcev. To nam je dalo krila in pri naši mizi smo jih kmalu potrebovali. Na tržnici smo se predstavili s tkanjem, ki je redno na programu naše okupacijske delavnice. Kar neverjetno se nam je zdelo, da se je ob naši mizi zbralo toliko mladih, ki so se želeli v tem preizkusit. Še sreča, da sta Mateja in Herve v delavnicah pripravila tako dobre mini statve, na katerih je lahko vsak udeleženec kmalu stkal čisto svojo mojstrovino.
Po dobrih treh urah intezivnega tkanja in pogovorov, se nam je kar smejalo. Na koncu dneva smo se lahko vrnili domov s pravimi zakladi. Vsak udeleženec naših delavnic s svojo umetnino, mi pa z zares lepi spomini.

Klemen Kastelic

20 LET VERE IN LUČI NA HRVAŠKEM

V soboto smo bili v Zagrebu. Bilo je 20 let Vera in luč. Peljala nas je Kristina Šubašič. Najprej so se predstavile skupine Vere in luči s Hrvaške. Potem smo skupaj peli. Bilo je zelo vroče. Gledali smo slike o počitnicah. Kosilo smo imeli na travniku. Bilo je zelo dobro. Popoldne smo imeli mašo. Maševal je škof. Različne skupine Vere in luči so dobile svečo. Po maši je bilo praznovanje. Skupaj smo plesali in se pogostili. Srečala sem stare prijatelje: Ljiljo, Slavenko in Zlatkota. Najbolj mi je bilo všeč, da sem spoznala nove prijatelje.

Tina Bartolj

UN LONC JE DOL PADU

V nedeljo sem bila doma, ker je imela mami rojstni dan. Brigita me je prišla ob štirih iskat. S kombijem sva šli na avtocesto. Začelo je ropotati. Sva se ustavili. Brigita je dala ven trikotnik. Poklicali sva Klemena pa ga nisva dobili. Klicali sva Manco pa je tudi nisva dobili. Kristina Slana je odgovorila. Poiskali sva številko od avtovleke. Prišel je gospod s kamionom. Pogledal je pod kombi in rekel: "Ta lonc je dol padu.". Jaz sem se smejala. Smešno je, da se temu reče lonec. Gospod je predlagal, da greva v velik rumen kamion. Peljal naju je do novih delavnic. Kombi je tam pustil. Z Brigito sva šli peš po travniku proti Stanu (bife). Tja smo šli vsi iz druge hiše na sladoled in ledeno kavo.

povedala Maja Beden, zapisala MTdZ

EN PLAN ZA ROJSTNI DAN

Bernarda prične opisovati En plan: »Za rojstni dan sem se šla z avionom peljat. »

S seboj je povabila družbo iz prve hiše - Kristina x 2, Silvia, Marjanca in Stane. Peljali so se na letališče Šentvid pri Stični, kjer nas je že čakalo letalo, rdeče belo.

Letalo so močni Barkači pred čekiranjem testirali….

Po pripravah in čudovitih pozah za fotografiranje, so se čekirali… »Šli so z mano Kristina, oči od Kristine, Silvia…«

V letalo so se odpravili previdno po krilu.

In potem so poleteli proti nebu in oblakom!

»Slišalo se je Brrrrruuuuummmmm in Pmmmmmm.« V zraku so videli pomanjšan svet.

»Ljubljana, Grosuplje, hribe. V zraku ni nič rukalo in mi ni bilo nič slabo,« je Bernarda opisala let.

Po pristanku je na večini posadke žarel velik nasmeh, še posebej na Bernardinem: »Dobro je bilo. Sedela sem v letalu!«

Na koncu pa je sledilo še Krstitev nove letalke!!!!

Napisali: Bernarda in Kristina Sl. Zbilje, 24.6.2013

Austrija