Pravo darilo je potovati v dvoje, vzeti si čas in imeti možnost prilagoditi se potrebam, sodelovati, občudovati drug drugega in svet okrog nas, praznovati vsak trenutek!!! To so počitnice!!!
Še vedno vidim Bernardo, kako pogumno hodi z mano(še rajši dva koraka za mano) po labirintih podzemne železnice. Kar naenkrat se ustavi ob velikanskem plakatu z velikanskimi zrni kave, ga občuduje in se smeji. Jaz tudi in uživam! Še posebej, ko se spomnim, kako sem se kot študentka, celo še v prejšnjem stoletju in tisočletju, sprehajala z Bernardo po Zbiljah. Vsak močnejši zvok jo je strašil in vznemirjal tako, da je kar malo odskočila in včasih zakričala. Spomnim se dogodka, ko je na mestnem avtobusu , takoj po vhodu, sopihaje kar prestavila torbo neke gospe, da se je lahko vsedla in umirila.
Tudi danes Bernarda takoj najde najboljše prostore za sedenje: čudovit bordo rdeč kavč v Hugotovi hiši, prazna klop pred Notre Dame, zadnji sedež v Hugotovem avtu (kot kraljica s svojim osebnim taksistom)...
Hugo! Hugo je bil neizmerno vesel , da je Bernarda prišla v njegovo skupnost. Seveda je za obe kraljevsko poskrbel. Skrbno je premišljeval, kaj bi Bernardi bilo všeč. Že takoj na začetku ji je želel podariti darilo, ki bi si ga sama izbrala. Zato jo je odpeljal v Barkino trgovino med čudovite lučke, šalčke, vaze, podstavke, rdeče vino... Vse je potipala, občudovala, se smehljala. Seveda je povedala, da ji je vse všeč. Sicer je odgovor na vprašanja “kaj bi imela za svoj rojstni dan”, četudi sva se Hugotom zelo trudila, vedno bil jasen: "Čipse pa napolitanke." In Hugo jo je poslušal. Prinesel je 5 vrst napolitank in čipsov in rdeče češnje. Kako dobre so bile popoldanske malice!!! (Vsi, ki bi radi videli kako dama je češnje, naj pokukajo v tvoj album s fotografijami in se učijo)
Seveda sva z Bernardo privoščili tudi nekaj gastronomskih užitkov vsem našim gostiteljem. Dvakrat je v hiši zadišalo po makovi torti z orehi. Delili sva sveže slovenske borovnice...
Pa še to vam povem, da smo v Parizu, v Cite des Artes, srečali mlado slovensko akademsko slikarko, ki je v čast Bernardinemu življenju priskrbela večerjo na stopnicah ob Seni, ob sončnem zahodu, rdečem vinu in kraškem pršutu!!! Hugo pa nas je za piko na i povabil na odličen sladoled, ki ti ga postrežejo kot rožico v kornetu.
Kaj naj še povem? Uganko! Kdo je najbolj užival v Franciji sredi vročega julija?
Marija Gajšek
Ni komentarjev:
Objavite komentar