"Z Abrahamom na poti vere" je bil naslov našega letošnjega romanja. »Le kaj nam bodo prinesli trije dnevi skupnega druženja, molitve, pogovorov?« se nam je v deževnem sredinem jutru motalo po glavah. Začelo se je dobro. V delavnici smo se zbrali pravočasno in skoraj vsi, manjkala sta le Gorazd in Rok Dokl, ki pa sta "priletela" še pred prvi nagovorom.
Pater Miha nas je na romanju vodil iz obljubljene Kanaanske dežele v Egipt, od Abrahama in Sare k Izaku, Jakobu in Ezavu, od hlapcev in stranskih žena pa k sinovom in hčeram, bratom in sestram v Gospodu.
V malih skupinah smo se pogovarjali, risali, pisali in plesali. Srca so se mehčala, besede so spregovorile o bolečini, zamerah, nemoči pa tudi veselju, osvoboditvi, novih spoznanjih o sebi in drugih. Občasno nas je med pozornim poslušanjem ali gorečim pripovedovanjem obiskala "nevidna" fotografinja Kika. Iz naših pripovedi in razmišljanj so nastali zanimivi plakati, neverjetni plesi in pantomime s smejočimi komentarji.
Vsak dan smo se zbrali ob oltarni mizi, da bi se zahvalili za vse darove, se drug drugemu opravičili, prosili za naše domače, prijatelje, dobrotnike, duhovnike, za mir v svetu, za bolnike in begunce.
Sestre so nam dobro kuhale, nam stregle. Ker pa zdrav duh lahko prebiva samo v zdravem telesu, smo kljub deževju vsak dan poskrbeli tudi za malo miganja. Že v sredo smo se v dveh pohodnih in tretji prevozni ekipi odpravili peš proti Repnjam. Najbolj pogumne je celo pot močno pralo in so še naslednji dan sušili "čista" oblačila. V četrtek smo se med dvema nevihtama odpravili v hrib, do bližnje cerkvice sv. Tilna. Ravno prav časa smo še imeli, da smo na vrhu dobili navodila za razmišljanje v skupinah, ker nas je v dolino že pospremil dež.
Pričevanja sem žal zamudila. Drugi so povedali, da sta se Irena in Brigita zares potrudili. Irena je z nami podelila svojo življenjsko zgodbo, tako težke trenutke in obdobja kot tudi »bisere« iz otroštva in časa na Barki. Sledil je Klemen, ki je prav tako odstrl nekaj tenčic s svoje osebne zgodbe in kako se je ta prepletla z Barkino. Hvala obema za pogum in iskrenost!
Naš Milan je med romanjem ostal na Barki. Odločili smo se, da ga v deževnem vremenu ne bomo "prestavljali" v Repnje. Je pa imel doma vedno družbo. Najbolj je bil vesel prijatelja Tonija, s katerim sta v petek prišla na zaključno romarsko mašo in kosilo.
Romanje smo zaključili tam, kjer smo ga začeli - v naših delavnicah. Možakarji so na vrtu pekli kostanj, iz jabolk stiskali svež mošt, Neža je v jedilnici čarala bretonske palačinke, prijatelji iz društva Sorško polje so nam podarili pridelke, ki so zrasli "za ograjo", pecivo se je kar množilo... Hvala, ga. Pezdirc in hvala vsem pomočnikom, da ste nam pripravili tak zaključni piknik! Lepo je bilo poklepetati z vami, biti nahranjen in "pocrkljan".
Velik hvala pa tudi Oksani, Rosi in Herveju - naši mednarodni ekipi - ter patru Mihu za letošnje romanje z Abrahamom v miru, sproščenosti in skupnostnem duhu.
Rok D.: Bilo mi je všeč, da sem skrbel sam zase in še za druge.
Mojca: Všeč mi je bil celoten program in umirjen urnik - pohvala voditeljem! Prijaznost sester in domačnost samostana in pogum ter volja, da smo kljub dežju priromali peš.
Bogo: Všeč soba, da sem plesal.
Blaž: Zelo všeč mi je bil program, da je bila med nami povezanost. Bili smo res kot skupnost, tudi z drugimi asistenti (v delavnici smo velikokrat samo z osebami). Sproščenost, umirjen urnik, čas za delo v skupini in tudi za zabavno druženje.
Marjanca: Všeč mi je bilo, kar je p. Miha govoril, da smo se opravičevali drug drugemu, da smo šli na sprehod.
Silvija: V malih skupinah smo se lahko dobro pogovarjali, kljub dežju ni zmanjkalo elana za druženje. Pa to, da mi je Gorazd nagajal.
Alenka: Všeč mi je bil način dela v malih skupinah, gostoljubje samostana in sester ter prijetno vzdušje med vsemi, ki smo tukaj.
Mateja TdZ
Ni komentarjev:
Objavite komentar