Na Barki se je zgodilo kar veliko stvari. Iva je rodila sinčka Jana. Gorazd je zdaj že v drugi hiši. Skupina iz Nemčije je imela pri nas razstavo. Prespali so v gozdarski delavnici. Z Nemci se je pogovarjala (in prevajala) Rozi, ki pride občasno tudi kuhat na Barko. Breda, ki nam je kuhala ob petkih, se je poslovila. Prejšnji teden je prišla
"na preizkušnjo" za en dan v kuhinjo Maruša.
Od nas se je poslovila Tina Bartolj. Odšla je v Slovenske Konjice.
Julija je Herve dobil sinčka Tobija.
Lucija, ki je bila poleti pri nas prostovoljka, je dobila službo.
Prva hiša je bila pred kratkim za par dni v Šibeniku, ker je imel Kikin oče 70 let.
Zdaj je na Barki veliko bolnih. Eni samo smrkajo, drugi tudi kašljajo.
Maja Predovič
sreda, 9. oktober 2013
torek, 8. oktober 2013
RAZSTAVA UMETNIŠKE SKUPINE "KUNTERBUNT"
Sredi septembra so nas obiskali prav posebni umetniki iz nemške
dežele Saške. Jedro te umetniške skupine tvorijo osebe z motnjo v
duševnem razvoju. Skupaj z asistentko, gospo Mandy Paatsch,
ustvarjajo že več kot 5 let.
Prihajajo iz mesteca Bad Schlema, kjer živijo v manjšem zavodu, ki ga je ustanovila lokalna cerkev. Posebnost te skupine je, da so v njo vključene osebe, ki se niso zmogle vključiti v nobeno obliko delavnic, katere so jim bile v njihovem okrožju na voljo. Kar nekaj časa so tako s prostočasnimi dejavnostmi le "premoščali" čas med zajtrkom in večerjo, ko so se njihovi prijatelji vrnili iz delavnic. Potem pa so sami prišli z idejo in željo po umetniškem ustvarjanju. Mandy pravi, da jim je ona le sledila in da to počne še zdaj.
Njihova značilnost je, da ustvarjajo na nenavadnih materialih, ki jih mnogokrat poberejo kar na odpadu. Tako so skoraj mimogrede postali pomembni pričevalci lepote. Še posebno tiste, ki jo večina v družbi navadno spregleda ali se ji celo izogne in jo zavrže. Ob pogovoru z njimi smo presenečeni in veseli ugotovili, da smo v želji po oznanjevanju lepote in darov oseb z motjo v duševnem razvoju zelo povezani.
Prvotna razstava njihovih del na Barki je bila med 17. in 21. septembrom. Ker pa so se odločili, da nam razstavljene slike podarijo, bodo njihova dela postala del naše stalne delavniške likovne razstave. Lepo vabljeni na ogled!
In še eno vabilo. Na Barki želimo odpreti vrata tudi drugim ljudem, ki bi želeli razstavljati v naših prostorih. Morda ustvarjate sami ali poznate koga drugega, ki bi želel svoja dala deliti z drugimi. Pa brez skrbi, umetniška dela bomo vedno vrnili. Darilo skupine "Kunterbunt" je bolj izjema kot pravilo :)
Klemen Kastelic
Prihajajo iz mesteca Bad Schlema, kjer živijo v manjšem zavodu, ki ga je ustanovila lokalna cerkev. Posebnost te skupine je, da so v njo vključene osebe, ki se niso zmogle vključiti v nobeno obliko delavnic, katere so jim bile v njihovem okrožju na voljo. Kar nekaj časa so tako s prostočasnimi dejavnostmi le "premoščali" čas med zajtrkom in večerjo, ko so se njihovi prijatelji vrnili iz delavnic. Potem pa so sami prišli z idejo in željo po umetniškem ustvarjanju. Mandy pravi, da jim je ona le sledila in da to počne še zdaj.
Njihova značilnost je, da ustvarjajo na nenavadnih materialih, ki jih mnogokrat poberejo kar na odpadu. Tako so skoraj mimogrede postali pomembni pričevalci lepote. Še posebno tiste, ki jo večina v družbi navadno spregleda ali se ji celo izogne in jo zavrže. Ob pogovoru z njimi smo presenečeni in veseli ugotovili, da smo v želji po oznanjevanju lepote in darov oseb z motjo v duševnem razvoju zelo povezani.
Prvotna razstava njihovih del na Barki je bila med 17. in 21. septembrom. Ker pa so se odločili, da nam razstavljene slike podarijo, bodo njihova dela postala del naše stalne delavniške likovne razstave. Lepo vabljeni na ogled!
In še eno vabilo. Na Barki želimo odpreti vrata tudi drugim ljudem, ki bi želeli razstavljati v naših prostorih. Morda ustvarjate sami ali poznate koga drugega, ki bi želel svoja dala deliti z drugimi. Pa brez skrbi, umetniška dela bomo vedno vrnili. Darilo skupine "Kunterbunt" je bolj izjema kot pravilo :)
Klemen Kastelic
 |
| foto Stane Grandljič |
 |
| foto Stane Grandljič |
 |
| foto Stane Grandljič |
 |
| foto Stane Grandljič |
 |
| foto Stane Grandljič |
VIKEND NA HOMCU (in to sredi tedna)
No, ja ... zgodilo se je, kar smo na
Barki že skoraj pozabili. Tridnevno bivanje oseb iz druge hiše in njihovih
spremljevalcev na Homcu pri Slovenj Gradcu, pa še kakšen izlet seveda.
Iz meglene Ljubljane nas je pot vodila
na sončno Koroško. Vendar ... brez kavice ne gre, zato smo se na jutranji
kavici ustavili v Dobrni, naši priljubljeni počitniški destinaciji.
Kombi in Berlingo sta nas pripeljala na
cilj, kjer smo se nastanili, nato pa nas je že čakalo kosilo (segedin), ki nam
ga je pripravila Brigita. Sledil je počitek in pohod do Ivarčkega jezera ter ogled
Slovenj Gradca, kjer smo bili tudi pri maši.
Naslednje jutro smo imeli budnico,
glasbo, ki je prihajala s hodnika, nato pa molitev v skupnem prostoru (za lep
sončen dan). Potem pa urno proti Lenartu, kjer so nas v VDC Polž prijazno
sprejeli in nam pokazali delavnice. Z lačnimi trebuhi ne gre, in tako smo
praznovali Metodov 37. rojstni dan.
Pot nas je nato vodila v center
Maribora. Sprehodili smo se do treh ribnikov, kasneje pa se odpeljali do OŠ
Miklavž, kjer smo si skupaj s prvošolčki in njihovim starši ogledali predstavo
Gusar Pepi (Sten Vilar). Ravnateljica nas je lepo pozdravila in sprejela. Bili
smo ponosni, saj smo tako predstavljali Barko.
Sledil je četrtek. Naše potovanje smo
zaključili s »hišnim« jutrom ter s petjem in zahvalami v cerkvi, posvečeni
Mariji.
Bilo je nepozabno, zato je težko
napisati, kaj vse smo doživeli in videli, a najpomembneje je, da smo gradili in
utrjevali medsebojne odnose, kar bomo ponesli tudi v širšo skupnost.
Uroš Kokot
 |
| foto Janika Antonič |
 |
| foto Janika Antonič |
 |
| foto Janika Antonič |
četrtek, 3. oktober 2013
Mnjam, slivova marmelada
 |
| Prvi korak: pri izkoščičenju sliv ohranjaj dobro voljo |
 |
| Drugi korak: eden v skupini naj vedno skrbno opazuje okolico |
 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Tretji korak: slive je najbolje posladkati stoje |
Kremšnite in Gorazd
V petek, 27. septembra 2013, smo bili na Bledu, kjer se je Gorazd poslovil od delavnic. Sedaj je šel v drugo hišo. V gozdarski je bil zelo potrpežljiv. Nobeni od oseb ni popuščal. Na gibalno je rad hodil, z nami se je rad pohecal. Upam, da se bo v delavnici spet pojavil takšen človek kot Gorazd, saj bo v kratkem spet razločevanje.
Maja Predovič
 |
| foto Lucija Pezdirc |
 |
| foto Lucija Pezdirc |
Pa še to: Na Bledu smo seveda šli na kremšnite in kavico! Maja P. je s pohodnimi palicami prehodila celo pot od župnijske cerkve do hotela Park (čestitamo!), Milan pa stopnice od vznožja do parkirišča pred cerkvijo (bravo, Herve in Gorazd!).
Gorazd je za darilo dobil lep predpasnik in spominsko knjigo s fotografijami pa še tri govore in par poljubčkov.
Hvala, Gorazd in se vidimo po delavnicah!
četrtek, 26. september 2013
Jean Vanier je dobitnik nagrade Pacem in terris
V nedeljo, 7. julija 2013, je škof Martin Amos iz nadškofije Davenport v zvezni državi Iowa (ZDA) Jeanu Vanierju v Troslyju izročil nagrado PACEM IN TERRIS.
To nagrado podeljujejo ljudem za njihova prizadevanja za mir in pravičnost ne samo v njihovi domovini ampak tudi v svetu.
Na seznamu tistih, ki so že prejeli to nagrado, najdemo predsednika ZDA Johna F. Kennedya, Martina Luthra Kinga, nadškofa Desmonda Tutuja, Lecha Waleso, Hildegard Goss-Mayr, Dom Helder Camaro, ...
Ob podelitvi nagrade Jeanu je je škof Amos povedal:" Verjamemo, da Jean Vanier gradi temelje miru v svetu - s svojim polstoletnim angažmajem pri razvoju skupnosti ljubezni, sprejemanja in dozorevanja, skupnosti, ki spodbujajo človekovo rast in razcvet."
Ta nagrada se dotika resničnega smisla Barke. Dogaja se nam, da pozabljamo na pomen in smisel tega, kar živimo. Naš vsakdan, napolnjen z nakupi, pospravljanjem, pranjem in likanjem perila, obroki, odnosi, sestanki, ... nam ne daje vedno občutka, da sodelujemo v skupnosti, ki prinaša upanje ljudem po vsej Zemlji.
Dobro je, da nas kdaj obiščejo ljudje in nam povedo:"To, kar živite, je znamenje upanja in miru za naš svet."
George Durner
To nagrado podeljujejo ljudem za njihova prizadevanja za mir in pravičnost ne samo v njihovi domovini ampak tudi v svetu.
Na seznamu tistih, ki so že prejeli to nagrado, najdemo predsednika ZDA Johna F. Kennedya, Martina Luthra Kinga, nadškofa Desmonda Tutuja, Lecha Waleso, Hildegard Goss-Mayr, Dom Helder Camaro, ...
Ob podelitvi nagrade Jeanu je je škof Amos povedal:" Verjamemo, da Jean Vanier gradi temelje miru v svetu - s svojim polstoletnim angažmajem pri razvoju skupnosti ljubezni, sprejemanja in dozorevanja, skupnosti, ki spodbujajo človekovo rast in razcvet."
Ta nagrada se dotika resničnega smisla Barke. Dogaja se nam, da pozabljamo na pomen in smisel tega, kar živimo. Naš vsakdan, napolnjen z nakupi, pospravljanjem, pranjem in likanjem perila, obroki, odnosi, sestanki, ... nam ne daje vedno občutka, da sodelujemo v skupnosti, ki prinaša upanje ljudem po vsej Zemlji.
Dobro je, da nas kdaj obiščejo ljudje in nam povedo:"To, kar živite, je znamenje upanja in miru za naš svet."
George Durner
torek, 10. september 2013
ŽELVA NA SOSEDOVI ZELENICI
Prejšnji četrtek smo se Barkači v skoraj popolni zasedbi odpeljali na obisk h Grosovim. Majda nas je že pred časom razveselila z novico, da je njihov sovaščan posadil za nas njivo krompirja. Ker je bilo vreme lepo, smo se torej odpravili po pridelek.
Na dvorišču pred domačijo sta nas pričakala Majda in Rafko. Fotograf in velik ljubitelj živali Rok se je takoj odpravil proti hlevu, da bi naredil zadnje portrete krav molznic. Hitro se mu je pridružila še Marjanca s svojim mobijem za vsestransko uporabo.
Pod češnjo smo se posedli okrog mize, polne sadja, Majdine potice, soka in kavice. Tudi ose so opazile našo pojedino in se nam veselo pridružile. Ko smo se ravno ukvarjali vsak s svojo malico, je Marinka zagledala na sosedovi zelenici nekaj premikajočega. "Kuga pa je to, a je želva?" Obrnili smo se v smer njene iztegnjene roke. Na travi se je res premikalo nekaj oklepnatega zeleno rjave barve. Rafko nam je pojasnil, da je to kosilnica samohodka, ki cel dan "sama" kosi in se gre sama "napojit", ko ji zmanjka energije. Seveda so sledili vzkliki navdušenja in sočne opazke.
Na kratkem sprehodu smo si ogledali še podružnično cerkev, zavili v hlev s konji (kjer je spet sledilo poziranje s konji in fotografiranje) in se čudili vietnamskemu prašičku na pasji vrvici. No, tudi to se dandanašnji godi po gorenjskih vaseh:-). Na koncu obiska pa še obvezen gasilski posnetek.
Kaj pa krompir?
Krompir je gospod že pobral sam in ga bomo prav kmalu lahko preizkusili.
Mateja TdZ
Na dvorišču pred domačijo sta nas pričakala Majda in Rafko. Fotograf in velik ljubitelj živali Rok se je takoj odpravil proti hlevu, da bi naredil zadnje portrete krav molznic. Hitro se mu je pridružila še Marjanca s svojim mobijem za vsestransko uporabo.
Pod češnjo smo se posedli okrog mize, polne sadja, Majdine potice, soka in kavice. Tudi ose so opazile našo pojedino in se nam veselo pridružile. Ko smo se ravno ukvarjali vsak s svojo malico, je Marinka zagledala na sosedovi zelenici nekaj premikajočega. "Kuga pa je to, a je želva?" Obrnili smo se v smer njene iztegnjene roke. Na travi se je res premikalo nekaj oklepnatega zeleno rjave barve. Rafko nam je pojasnil, da je to kosilnica samohodka, ki cel dan "sama" kosi in se gre sama "napojit", ko ji zmanjka energije. Seveda so sledili vzkliki navdušenja in sočne opazke.
Na kratkem sprehodu smo si ogledali še podružnično cerkev, zavili v hlev s konji (kjer je spet sledilo poziranje s konji in fotografiranje) in se čudili vietnamskemu prašičku na pasji vrvici. No, tudi to se dandanašnji godi po gorenjskih vaseh:-). Na koncu obiska pa še obvezen gasilski posnetek.
Kaj pa krompir?
Krompir je gospod že pobral sam in ga bomo prav kmalu lahko preizkusili.
Mateja TdZ
 |
| Barka pri Grosovih, foto Jerneja Gros |
Naročite se na:
Objave (Atom)