MARINKIN LURD

Lurd - romarski kraj, kjer je na eni strani hribovje in  na drugi reka Gava. Kjer se moli, poglablja vero, išče sebe ... Na tem svetem kraju so nebesa na poseben način poljubila zemljo, kjer je Bog Oče poljubil človeka, kjer je materinska roka Božje matere prijela dlan nesrečnega, potrtega in do kraja izmučenega človeštva, da bi mogel človek z Marijino močjo vstati in z Njeno pomočjo nadaljevati svojo življenjsko pot.
  K Lurški Gospe sva poromali za Marinkin petdeseti rojstni dan. Njena želja je bila tako velika in močna, da se je po nekaj letih tudi uresničila.

  Tako sva polni pričakovanj 11. avgusta ob 5h zjutraj začeli romanje. Iz Ljubljane smo z dvema avtobusoma odšli v Staro Gorico, od koder smo se z vlakom odpeljali Svetemu kraju naproti. Nastanili sva se v kupe, kjer je bil to 24 ur naš bivalni in spalni prostor. Tam smo molili, jedli, se veselili, čistili svoje duše, plesali, spali, se spoznavali, družili... Zanimiva izkušnja, ne prelahka, a lahko si jo daroval ali pa godrnjal.

 















  Dnevi so potekali lepo, sproščeno, prijateljsko, organizirano. Dihali smo istega duha. Bili smo povezani, kljub velikemu številu romarjev sproščeni, organizirani, enotni.
  Maša je bila vsak dan. Vsak dan na drugem kraju. V Bernardkini kapeli, Pijevi baziliki ... Imeli smo blagoslov sveče, ki smo jo prinesli skupaj z Italijani in Bolgari, blagoslov sodelavcev za služenje - povdarek je bil na služenju drugim.

 Križev pot bolnikov je bil zaradi dežja kar v hotelu. Zanimiv, bogat. Tudi Marinka je z vsem spoštovanjem držala križ. Dotaknilo se me je, da je Bog vsemogočen. Pri Bogu ni nič nemogoče. Upanje proti upanju.

   Prejeli smo tudi bolniško maziljenje v znamenju vere. Zakrament za notranje rane.
  V baziliki Sv. rožnega venca smo praznovali jubileje. Naš duhovni vodja gospod monsinjor Miro Šlibar je obhajal 40 let mašniškega posvečenja.
  Ko je padel mrak, se je tiha množica romarjev nepopisno spoštljivo vila z lučkami v rokah za Marijinim kipom  po velikem trgu pred bazilikami. Zelo lepa, globoka, polna pričakovanj je bila tudi jutranja maša ob 6h45 pri lurški votlini samo za nas, Slovence. Objeli smo vse naše domače, prijatelje .. in jih darovali Mariji.
  Čudovit je bil tudi mimohod v Lurški votlini,kjer se je 14 letni Bernardki leta 1858 prvič prikazala lepa Gospa. Marinka je tam pustila Barkino svečo in vse prošnje, ki ste nam jih dali. Tako ste bili vsi z nama.

  Veliki Šmaren - Marijino vnebovzetje. Mašo narodov smo imeli v Bernardkini katedrali. Pred mašo smo molili rožni venec za naše pokojne. Še posebno sva se spomnili Marinkine mame in mojega očeta. Obe veva, da sta bila v duhu z nama.
Prisotnih je bilo 130 duhovnikov in 5 škofov. Marinka je bila vsa prevzeta od tega pogleda. Bili so špansko govoreči romarji, romarji srednjega vzhoda, velika Bolgarska skupina, Kolumbijci, skupina z Malte, kitajski romarji, verniki iz Šrilanke ... Takrat so zvonili zvonovi, da bi se združili vsi narodi celega sveta v molitvi. G. monsinjor Miro Šlibar je bil letos imenovan za kaplana lurške votline. Ko je vprašal, kaj to pomeni, so mu dejali "Imej še bolj rad Marijo".

  Bili smo tudi v PISCINE. To so kopališča za romarje v vodi lurškega studenca. Nahajajo se na desni strani votline. Kopajo se lahko zdravi in bolni, hodeči in hromi. Tudi Marinka je šla v to sveto vodo. Sama, v spremstu tamkajšnjih pomočnic. Z veliko vero in neizmernim veseljem.
 "KAKO SEM SREČNA" , so bile njene besede, ko je prišla iz bazena. Oči so ji žarele in lahko si se nalezel njene vere. Ali bolje rečeno vere, ki je šla skoznjo.
Ko smo čakali mirno in spoštljivo v dolgi vrsti, smo molili, peli.
  Nismo samo molili in prosili. Bil je tudi družabni večer. Tu se je pelo, deklamiralo, plesalo, jedlo, pilo... Skratka, nebesa se dotaknejo zemlje. Smeh obriše solze. Žalost prevzame veselje. Človek začuti človeka. Veselje lovi veselje.