CVETKE (s skupnega srečanja)

Klemen začne srečanje in reče, da si bomo najprej izmenjali skupnostne novice.
Marinka jasno in odločno: "A mam jest besedo?"

Govorimo o Barkinih "zimskih" počitnicah, ki bodo letos šele marca. Ker je število  mest omejeno, Klemen poskuša razložiti, kdo bo imel prednost. " Na počitnice bodo šli tisti, ki sicer veliko ne počitnikujejo, nimajo staršev in prijateljev ,..."
Oglasi se Ado: "Jest jih nimam."

Pogovarjamo se o Ukrajini in Klemen hoče nekaj povedati. Za trenutek izgubi nit, se prime za glavo in skloni, kot bi se poskušal spomniti.
Rok Dokl takoj vpraša: "A je kej narobe?"

Jadranje po Slovenskem jeziku in slovnici

Skupnost Barka redno gosti v svoji sredi prostovoljce iz drugih Evropskih držav pa tudi iz Turčije in še kje. Slovenščina je zanje trd oreh – kar spomnite se šolskih let . Za sporazumevanje seveda potrebujejo pomoč. Seveda jim omogočimo udeležbo na tečaju, vendar je to premalo.

Vabimo, kličemo, iščemo prostovoljce, slaviste, učitelje, morda upokojene profesorje, skratka entuziaste, ki bi želeli deliti svoj zaklad znanja.

Če si torej pripravljen(a), odprt(a) za komunikacijo in druženje z mladimi iz tujine, če želiš pomagati pri osvajanju slovenskega jezika, se nam pridruži.

Pokliči nas na številko 040 455 164 (Klemen Kastelic) ali pa nas obišči na naslovu Zbilje 1k (delavnice Barke)/ Zbilje 66 (Kristina Subasic).

Veseli te bomo!

Na pobudo Martine Koja (žene avstrijskega ambasadorja Clemensa Koje) smo se Barkači v torek ,17.12., srečali z diplomati in prijatelji iz Avstrije, Nizozemske, Amerike in Slovenije. Klemen nas je (Roka, Lucijo, Staneta, Ireno, Marjanco in Brigito), odpeljal takoj po kosilu v Ljubljano. Po poti smo mu pomagali preganjati tremo. Pred hotelom Trend Austria nas je že čakala Manca. Hotel je bil lepo okrašen. Zelo lepa je bila tudi novoletna jelka, na kateri je bilo veliko lučk.
V dvorano smo se peljali z dvigalom. Pridružila se je še Mici – ravno prav, da smo z združenimi močmi skušali prepričati računalnik, naj pokaže pripravljene slike – nam je uspelo!!! Najprej je Martina vse lepo pozdravila. Manca je z Marjanco predstavila Barko, Klemen pa je po moško dodal tehnične podatke. Rok je medtem risal portret Božička. Sledil je kratek film francoske Barke »I am« in nas ogrel za Stanetovo pričevanje. Potem smo delo nadaljevali v dveh skupinah. Vsak je povedal kaj počne, kako živi in kaj mu v življenju veliko pomeni.
Ker so diplomati govorili angleško, smo bili veseli Rozi, ki je vse prevajala. Ena skupina, je bila zelo glasna in nasmejana, druga pa je bolj mirno modrovala.
Med pavzo so nam hotelski natakarji postregli s kavo in sokom, seveda ni manjkalo niti božično pecivo. Druženje nam je popestril mali sinko novinarke, ki se je igral »malo tu malo tam« dokler ni kljub visokim gostom mirno zaspal.
Vsi smo prejeli darilce – dišečo blazinico in božični čaj ter piškot. Tri ure so minile kot bi pihnil in morali smo domov.

Skupaj obnovili popoldan Irena Jazbar in Brigita Vilar
Foto: Stane Grandljič

Sveti Miklavž na Barki

Na predvečer praznika svetega Miklavža smo v skupnosti Barka gostili samega Miklavža. Pripeljal se je v spremstvu angela pomočnika, mladih kitaristk in pevcev. Nestrpno smo v večernem mraku člani skupnosti  v jedilnici čakali na starega moža. Prišel je počasi, se naslanjal na svojo palico in nas vse pozdravil. V rokah je nosil Zlato knjigo. Koliko lepih stvari je bilo zapisanih v njej. Da ima naša Irena zelo rada svojega nečaka Gregorja, da Kristina z veseljem pomaga pri kuhanju, da Tanja natančno in lepo šiva ,.. Nekaj nas je od Miklavža dobilo tudi prijazen opomin ali spodbudo: Rok lahko malo več telovadi, Lucija naj pove, kaj ji je zares všeč, … Miklavž nas je vse razveselil z darilci. Spomnil se je tudi naših kuharjev, prostovoljcev v obeh hišah in otrok. Med obdarovanjem smo večkrat zapeli in- ­ne boste verjeli -kitaro je v roke vzel in nanjo zabrenkal celo sveti Miklavž! Rok je dobremu možu narisal sliko in se z njim fotografiral, vsi pa smo se pogostili s piškoti, sokom in mandarinami.

Upamo, da nas bo drugo leto sveti Miklavž spet obiskal, ker smo skupaj preživeli en lep večer.

Mateja TdZ

Dragi prijatelji,

Dragi prijatelji,
morda ste že slišali bomo na Barki v najem vzeli en manjši čoln - majhno garsonjero:), ki bo namenjena počitku in odmiku v hiši živečih asistentk in asistentov. Gre za to, da ti asistenti, ki so danes praviloma tujci, ob prostih dnevih nimajo nobenega stalnega prostora za umik in odklop od Barke.

V tej garsonjeri še marsikaj manjka. Zato se na vas obračamo s prošnjo za pomoč. Iščemo še nekaj stvari, ki bi lahko tem asistentom počitek spremenili še v užitek.

Iščemo:
- manjši hladilnik dimenzija MAX VIŠINA 57cm , ŠIRINA 57cm, GLOBINA 55cm; ali MAX VIŠ 81cm, ŠIR 68cm, GLOB 57cm.
- kavč (če se slucajno lahko razvleče) / fotelj
- radio s cd playerjem
- grelnik vode
- toaster
- preproga
- manjši sesalec
- univerzalni tv daljinec

Prosimo še, da bi bile stvari, ki ste nam jih pripravljeni odstopiti, primerno ohranjene oz. delujoče.

Hvala, hvala, hvala...
Barkači

Kontaktna oseba, s katero lahko preverite detajle glede teh potreb je:
Kristina Šubačić e-pošta: kike77more@yahoo.com

Persia - razstava Tonijevih fotografij

V sredo pred prazniki smo šli v Trbovlje. V Novi galeriji je imel Toni Vučajnk razstavo svojih fotografij. Z nami je bil tudi Milan, velik Tonijev prijatelj. Bilo je zelo lepo. Te fotografije je Toni naredil, ko je bil v Iranu. So takšne umetniške. Vodil nas je po razstavi. Razložil nam je, kdo so ljudje in kje so kraji na posnetkih. Vprašala sem ga, kako to, da je pripravil razstavo. Povedal je, da je direktor galerije videl slike in so mu bile všeč. Na fotografijah so obrazi in pokrajina iz helikopterja. Tonija sem tudi vprašala, če bo imel še kje razstavo. Rekel je, da bi rad, a še ne ve. Kristina ga je povabila, naj pride s svojimi fotografijami k nam v novo delavnico.

Na koncu nas je Toni povabil še na kavico. Bil je res lep izlet.

besedilo in foto Maja Predovič in Mateja TdZ

 

 

Toni nas je pričakal pred galerijo

  

Toni Vučajnk osebno

Milan občuduje otožnega harmonikarja

intervju z novinarko Majo

za slovo še eno pivce in kavica: tako naprej, Toni!

29. oktobra je popoldan ob treh prišel na Barko Uroš Gradišar. Vprašala sem ga, če bo za eno leto postal odgovoren za delavnico. Povedal je, da se bo v četrtek, 31. oktobra preselil v Zagreb. Dobil je službo na hrvaški Barki. Tako bo pri njegovi ženi Ireni. Vsi smo bili zelo veseli.
Z Urošem sem govorila po hrvaško.
Naslednji dan pa smo šli na Stari Grad. Zrak je bil svež. Hodila sem s pohodnimi palicami. Prišla sem do vrha in imela zelo dober občutek. Tudi utrujena sem bila zelo. Klemen Kastelic je rekel, da je hoja zdrava za naše telo in to za vse.
Zelo sem vesela, da bo imela Kristina Slana dojenčka.

Maja Predovič