Popoldan asistentov. V poznih
popoldanskih urah smo se sodelavci pripeljali na Janharjev ranč.
Pričakali in več kot prijazno so nas sprejeli mladi Janharjevi
fantje.
Najprej voden ogled hleva in tam
stanujočih belih lepotcev. Potem pa jahanje. Krasno, ampak brez mene.
Mama mi je še v mojih rosnih letih pripovedovala svojo dogodivščino
s konjem. Konj ni žival, ki bi ji bilo vredno zaupati, je rekla.
Njena slaba izkušnja iz mladosti, ki pa je meni nekako zlezla pod
kožo.
Ne! Tudi Mojca in Herve sta se
opogumila in zajahala konja! Skrita v kotu in z odločnim NE sem
ostala sama, mila Jera, kisla cmera. Po prigovarjanju in vzpodbujanju
vseh ostalih skoraj nisem imela možnosti. Alenka, kar bo pa bo, sem
si rekla, ne dovoli, da pred vsemi izpadeš takšna reva!
Zavihtela sem se na konja s takšno
odločnostjo in močjo, da bi ga skoraj preskočila in na drugem
koncu pristala na tleh. Komaj sem se ujela. Prijazna žival me je,
vso trdo od strahu, prenašala kar nekaj krogov. Zmagala sem!!!
Ju-hu-hu!!! In ostala živa!!!
Hvala prijatelji in mladi Janharji,
premagala sem enega od svojih strahov!
zapisala Alenka
foto Kika
 |
| Mojca |
 |
| Herve |
 |
| Ho- |
 |
| ruk!! |
 |
| Ops, Alenka, a si v redu? |
 |
| Zmagovalni krog. ČESTITAMO!! |
Ni komentarjev:
Objavite komentar