Na Barki je bila sreda, 26. februarja, še posebej slavnostni dan, saj smo se na lepo
sončno popoldne v prostorih na Jeperci zbrali asistenti, starši oseb in prijatelji, da bi
skupaj praznovali 17. obletnico delovanja.
Po uvodnem govoru v začetku praznovanja nas je lepo pozdravil Klemen. Sledil je
kviz, ki ga je pripravila Janika, vodila pa Alenka. Vsi smo sodelovali in se zabavali.
Nekateri smo malce pogoljufali in odgovore iskali s pomočjo mobilnega interneta.
»Pomembno je, da se ob prazničnih dnevih spominjamo in znova prebiramo svojo
osebno zgodovino in zgodovino skupnosti …,« je nekje zapisal Jean Vanier, zato
smo si pogledali diapozitive z utrinki preteklih 17. let na Barki. Življenje ne šteje
vdihov in izdihov, marveč trenutke, v katerih nam je zastal dih. In res je ob gledanju
posnetkov preteklih let marsikomu lahko zastal dih, da se je malce zamislil in obrisal
solzo ganjenosti iz oči.
Sledila je večerja, za katero je poskrbela Manca in nam pripravila fantastično joto.
Po prijetnem klepetu s starši pa nas je nepričakovano razveselila okusna torta.
Kot vsako srečanje smo tudi tokratno zaključili s pesmijo Angelček varuh moj.
Vse, kar smo doživeli, je težko napisati, a z gotovostjo lahko rečem, da smo domov
odšli bogatejši za en košček srčnosti in topline, ki bo v sivih dneh pomagal priklicati
sonce.
Potreba staršev in skrbnikov je bila, da so svoje otroke in varovance vključili
v Barko, kjer se počutijo domače in kjer zaposleni skupaj z njimi gradimo trdne
odnose in ustvarjamo prijetno sobivanje. Zato si vsi skupaj želimo, da bi Barka ostala
in sijala še mnoga leta.
Uroš Kokot
foto Mateja TdZ
 |
| Klemen, Stane in dobrodošlica |
 |
| stroga in "neskorumpirana" komisija prešteva točke |
 |
| tako težka so bila vprašanja v kvizu |
 |
| Lucija, g. Miran, Stane in voditeljica kviza Alenka |
 |
| z nami so bili starši, prijatelji, sosedje ... |
 |
| uh, kako je bila lepa in ah, kako dobra |
 |
| Milan, najstarejši Barkač, je zarezal prvi |
