Dragi
prijatelji, z veseljem vam sporočava, da sva se Lucija in Janika
vrnili iz Francije. Bolj natančno iz Trosly-ja,
ki leži severno od Pariza in tam stanuje tudi Jean Vanier, ki je
prav tu začel živeti skupno pot z
dvema osebama z motnjo v duševnem razvoju. Tako so Jean, Philippe in
Raphael imeli prvi Barkin dom.
V idilični vasi, ki jo obdaja gozd, je danes deset Barkinih hiš z
delavnicami, kjer sva se udeležili formacije
z naslovom: Po Barkinih stopinjah.
Srečanje
je bilo sestavljeno iz sedmih držav in sicer: Kanade, Belgije,
Anglije, Hrvaške, Nizozemske, Švice
in Slovenije. Iz vsake skupnosti smo bili ena oseba in en asistent.
Imeli smo zelo pester urnik, za počitek
je vedno zmanjkalo časa, a smo bili vseeno vsi zelo dobre volje.
Vsak dan smo imeli različne delavnice.
Na prvi delavnici smo se predstavili kdo smo, od kod prihajamo, kaj
delamo, kje živimo, koliko
časa smo že na Barki, kaj nam je na Barki najbolj všeč. Imeli smo
tudi predstavitev naših talentov,
poizkusili smo odkriti, kaj mi prinašamo na Barko, kaj je za nas
najbolj pomembno...
Lucija
pravi, da ji je bil najbolj všeč obisk okupacijske delavnice, kjer
so kuhali marmelado in jo lično zapakirali
v steklene kozarce. Lepo in prijazno so nas pogostili, z nami
poklepetali in se nam predstavili.
Vsi so bili zelo prijazni in zabavni. Lucija: všeč mi je bilo tudi,
ko sva bili z Janiko na večerji v
novi hiši La Forestiere, kjer so vse osebe na invalidskih vozičkih
in z nami je bil tudi Hugues. Hugues je
igral na kitaro in smo skupaj peli in molili. Zanimivo mi je bilo, ko
je ena oseba potrebovala kisik za dihanje,
katerega je dobila po cevkah – videla sem, da to ni nič hudega.
Midve sva lepo predstavili najino
skupnost. S seboj sva imeli slike iz naših delavnic, katere nama je
pripravil naš Stane Grandljič. Zelo
mi je bilo všeč tudi, ko smo plesali vsi skupaj v skupini na naših
delavnicah. Pogovarjala sem se z vsemi
in sem dobila tudi nove prijatelje. Ves čas pa smo skupaj tiščali
Dan, jaz in Mary Ann (oba sta iz Kanade).
Janika:
bili smo ena velika družina prijateljev in smo ves teden živeli v
veselju, navdušenju in z veliko pozitivne
energije. Nisva imeli težav s sporazumevanjem. Najina ideja, da se
pri obrokih čisto vsi pomešamo
med seboj in komuniciramo vsak z vsakim, je prinesla velike sadove.
Izgubili smo strah pred
tujim jezikom in smo se pogovarjali po » barkaško«- to je govorica
srca, ljubezni, veselja, zaupanja….,
prineslo je obilico smeha in sprostitve, nihče ni potreboval prevoda
vsi smo se razumeli.
Kako
je človek čudovit, ko uporablja tudi srce in ne samo znanje. Bilo
mi je zelo prisrčno, ko sva z Lucijo
ustvarili tako vzdušje, da smo se dvajset minut samo smejali.
Najprej nas je bilo pet potem pa se
je skupina večala in večala in na koncu smo se vsi samo smejali.
Program je bil čudovit. Zahvalila
bi se rada vsem trem voditeljicam Jeane Langlet, Anji T'Kind in
Regini Kerhuel za sproščeno in
preprosto ter zelo zanimivo pripravljene dejavnosti in vodenje.
Zahvaljujem se tudi Rosalini Aleikso
iz Švice in Georgu Fripp iz Anglije, ki sta se prišla ob šestih
zjutraj še enkrat posloviti od naju, ter
gospodu Rick-u za vso skrb in pripravljen zajtrk že ob 05.30h. Lepo
se zahvaljujeva tudi Hugues-u za
prevoz in gostoljubje. Lepo
se zahvaljujeva tudi Urošu, Meti, Metodu, Ireni, Slavku in Maji za
spodbudo in spremstvo na letališču
ob odhodu v Francijo.
LUCIJA
in JANIKA
Ni komentarjev:
Objavite komentar