(večer pred odhodom na sejem konjev v Avstriji)
V tednu pred sejmom smo se dogovorili, kdo vse gre v Avstrijo. Za beli kombi smo vedeli, za Rosi in Mojco tudi. Potem smo prosili še Marjanco, Staneta pa Ireno in nazadnje še Boga, ki je imel vikend paket v Prvi hiši. Predhodno smo se domenili, da gremo kmalu spat, vzrok je rano jutranje vstajanje z zajtrkom.
Ko sem prišla ob 21. uri kot »nočna« v hišo, je bil mir, le v Milanovi sobi sta se vztrajno in veselo »vrtela« Slak in Avsenik. Kot ponavadi Milan še ni kazal nobenih znakov zaspanosti, bil je razpoložen, celo za ples ... a z mano je bilo ravno obratno. Po dokaj napornem tednu sem si želela počitka. Saj sem vedela, da moram zjutraj kmalu vstati in vse zbuditi, pripraviti zajtrk in urediti še Milana. Potem pa še peljati v Avstrijo. A moji načrti niso bili načrti mojih sostanovalcev.
Milan na noben način ni želel spati. Ura je bila že krepko čez triindvajseto, ko se je odločil (po prigovarjanju in zamenjavi spalne opreme), da bi bilo mogoče dobro, da gre počivat.
Končno tudi jaz pripravim posteljo ... a glej ga ... ko ravno hočem ugasniti luč - Bogo pred vrati. Usmerim ga nazaj v posteljo in povem, da je še noč, da gremo počivati. Bogo kot vedno razume in odide v svojo sobo. A tak večerni obisk se ponovi še najmanj trikrat. Ura že zdavnaj odbije polnoč.
Moja utrujenost se prelevi v nespanje.
Ko se končno zazibljem v spanje ... zdi se mi, kot da je to hip ... spet pred menoj stoji ... kdo drug kot Bogo. »Zajtrk,« pravi. Pogledam na uro. Ura je štiri in dvajset minut. No, nisem bila ravno vesela in tudi prijazna ne. »Bogo, spat,« odgovorim. Potem pogledam še Milana. Tudi on je buden, čeprav ne gre v Avstrijo niti ga Bogo ne budi celo noč. Opraviva jutranji obred in veselo nazaj, vsak v svojo posteljo.
Ura je pet in trideset minut. V polsnu slišim podrsavanje po stopnicah. »Ah, saj se mi samo zdi,« razmišljam. Potem pa škripanje vrat... »Oh, ne že spet.« Vstanem, pogledam. Na vratih še Irena. Oblečena. Vprašam jo, kam gre. »V Avstrijo, na sejem,« odgovori. »Pa ne še sedaj, ali veš koliko je ura?« pravim. »Saj si rekla, da bomo kmalu vstali,« odgovori Irena. »Ja, pa sem res rekla. Samo nisem rekla, da me celo noč budite,« sem vsa obupana govorila sama sebi.
Irena, kot da bi čutila, da nekaj ni prav, odide nazaj v sobo.
Tudi jaz – telo želi v posteljo, razum pa pravi: »obleci se, konec je s spanjem«.
Tako, taka je bila moja »nočna« pred nedeljskim sejmom konj v Avstriji.
Mojca Bolhar
