ŠE NEKAJ KEGLJAŠKIH

Silvia ogreva prste in dlani

Tomaž v akciji

Ritualni ples ...

...in magija pred začetkom tekmovanja

Mednarodna sodniška ekipa 

Pogovor s sotekmovalcem

Dvorana je bila po prihodu ekipe upokojencev precej hrupna (glej Kikina ušesa)

Ob prihodu - nikjer nikogar

Uau, dva sem podrla!

EKIPA NA POTEPU

V četrtek takoj po kosilu smo se spremljevalci prve hiše odpeljali proti Kranju. Zanimiva ekipa. Ko bi nas ustavila kakšna policijsa patrulja, bi nam možje v modrem verjetno težko verjeli, kdo smo in kam se peljemo. V Tomaževem avtu smo poleg Tomaža sedele štiri ženske, vsaka iz druge države - Oksana iz Ukrajine, Silvia s Slovaške, Kika s Hrvaške in jaz, edina domorodka. Cilj poti pa bowling v Britofu. Da bi se skupaj pozabavali, se malo bolje "začutili", saj je delo spremljevalca v hiši večkrat  kar "samotarsko".
Uspelo nam je. Veliko smo se smejali, navijali drug za drugega,... in na koncu vsi zmagali!
Še nekaj fotografij za pokušino


zapisala Mateja TdZ
foto Tomaž, Kika in Silvija

Oksana uvaja novo disciplino ritmično gimnastični bowling

Domača, Barkina  ekipa in gostje, skupina upokojencec

Tomaž v elementu ob budni spremljavi komisije

Kika se pripravlja na zmagovalni met

FORMACIJA V FRANCIJI

Dragi prijatelji, z veseljem vam sporočava, da sva se Lucija in Janika vrnili iz Francije. Bolj natančno iz Trosly-ja, ki leži severno od Pariza in tam stanuje tudi Jean Vanier, ki je prav tu začel živeti skupno pot z dvema osebama z motnjo v duševnem razvoju. Tako so Jean, Philippe in Raphael imeli prvi Barkin dom. V idilični vasi, ki jo obdaja gozd, je danes deset Barkinih hiš z delavnicami, kjer sva se udeležili formacije z naslovom: Po Barkinih stopinjah.

Srečanje je bilo sestavljeno iz sedmih držav in sicer: Kanade, Belgije, Anglije, Hrvaške, Nizozemske, Švice in Slovenije. Iz vsake skupnosti smo bili ena oseba in en asistent. Imeli smo zelo pester urnik, za počitek je vedno zmanjkalo časa, a smo bili vseeno vsi zelo dobre volje. Vsak dan smo imeli različne delavnice. Na prvi delavnici smo se predstavili kdo smo, od kod prihajamo, kaj delamo, kje živimo, koliko časa smo že na Barki, kaj nam je na Barki najbolj všeč. Imeli smo tudi predstavitev naših talentov, poizkusili smo odkriti, kaj mi prinašamo na Barko, kaj je za nas najbolj pomembno... 

Lucija pravi, da ji je bil najbolj všeč obisk okupacijske delavnice, kjer so kuhali marmelado in jo lično zapakirali v steklene kozarce. Lepo in prijazno so nas pogostili, z nami poklepetali in se nam  predstavili. Vsi so bili zelo prijazni in zabavni. Lucija: všeč mi je bilo tudi, ko sva bili z Janiko na večerji v novi hiši La Forestiere, kjer so vse osebe na invalidskih vozičkih in z nami je bil tudi Hugues. Hugues je igral na kitaro in smo skupaj peli in molili. Zanimivo mi je bilo, ko je ena oseba potrebovala kisik za dihanje, katerega je dobila po cevkah – videla sem, da to ni nič hudega. Midve sva lepo predstavili najino skupnost. S seboj sva imeli slike iz naših delavnic, katere nama je pripravil naš Stane Grandljič. Zelo mi je bilo všeč tudi, ko smo plesali vsi skupaj v skupini na naših delavnicah. Pogovarjala sem se z vsemi in sem dobila tudi nove prijatelje. Ves čas pa smo skupaj tiščali Dan, jaz in Mary Ann (oba sta iz Kanade).

Janika: bili smo ena velika družina prijateljev in smo ves teden živeli v veselju, navdušenju in z veliko pozitivne energije. Nisva imeli težav s sporazumevanjem. Najina ideja, da se pri obrokih čisto vsi pomešamo med seboj in komuniciramo vsak z vsakim, je prinesla velike sadove. Izgubili smo strah pred tujim jezikom in smo se pogovarjali po » barkaško«- to je govorica srca, ljubezni, veselja, zaupanja…., prineslo je obilico smeha in sprostitve, nihče ni potreboval prevoda vsi smo se razumeli.

Kako je človek čudovit, ko uporablja tudi srce in ne samo znanje. Bilo mi je zelo prisrčno, ko sva z Lucijo ustvarili tako vzdušje, da smo se dvajset minut samo smejali. Najprej nas je bilo pet potem pa se je skupina večala in večala in na koncu smo se vsi samo smejali. Program je bil čudovit. Zahvalila bi se rada vsem trem voditeljicam Jeane Langlet, Anji T'Kind in Regini Kerhuel za sproščeno in preprosto ter zelo zanimivo pripravljene dejavnosti in vodenje. Zahvaljujem se tudi Rosalini Aleikso iz Švice in Georgu Fripp iz Anglije, ki sta se prišla ob šestih zjutraj še enkrat posloviti od naju, ter gospodu Rick-u za vso skrb in pripravljen zajtrk že ob 05.30h. Lepo se zahvaljujeva tudi Hugues-u za prevoz in gostoljubje. Lepo se zahvaljujeva tudi Urošu, Meti, Metodu, Ireni, Slavku in Maji za spodbudo in spremstvo na letališču ob odhodu v Francijo.

LUCIJA in JANIKA

SKORAJ NAVADNA SREDA

Cel dan je bila sreda. Zjutraj nas je zbudila Vivija. Vprašala sem jo kje je Gorazd, ker ga ni bilo. Imeli smo molitev brez njega. Ko smo jedli zajtrk, je prišla Brigita in mojstri za razbijat kopalnico. Povedala nam je, da je Gorazd na bolniški, ker je zbolel Gašper.
Gledala sem, kako Sandi (mojster) in njegov sin podirata tuš kabino. Jaz bi še gledala, pa smo morali v delavnico. Šivala sem poušterček (blazino). Blago je bilo pretrdo, zato mi ga je Mojca zamenjala.
Popoldan pri malici sem bila slabe volje, zato sem se pogovorila z Brigito.
Uroš je peljal Ireno in Metoda k pedikerki. Jaz sem pripravila hišni večer,  za večerjo široke rezance z zelenjavno omako.  Ko sem rezala čebulo sem jokala.
Ko je prišla Vivija zvečer, sem šla spat. Tako se je končala sreda in drugi dan sem prilepila na postni koledar sonce in en mali oblak.

Zapisali: Maja Beden in Brigita

Skrivnosti tuš kabine

Maja kuha večerjo

ŠE NEKAJ PUSTNIH ...

Ranjenec po boju s kavbojem

Vedno točna Barkina ura

Zmagovit par: plinska jeklenka in delavec

Rdeča kapica brez volka

Najbolj prijazna  in vesela čarovnica

Naš novi direktor ...

... in tajnica mama Manka

Strokovna komisija Pust 2015

RDEČA KAPICA , MAMA MANKA IN ŠE KDO NA BARKI

V  torek, 17. februarja, smo imeli ob dveh na Barki pustovanje. Okrasili smo jedilnico. Vsi so se namaškarali, le meni ni do tega. Tudi Rol Dokl je bil raje kar navaden delavec.  Glasba  je  bila  super. Imeli smo tudi krofe. Komisija je izbirala najboljše maske. V komisiji so bili Mojca Bolhar, Marjanca Markelj in Rok Drobne. Najprej so oznanili tretjeuvrščene, potem     druge in na koncu zmagovalce. Med najboljšimi  maskami  je  bil Blaž, ki se je napravil v Mamo Manko in je imel na glavi velik slamnik. Tudi Herve je bil dober. Namazal si je obraz na črno in je bil Afričan. Imel je dolgo tuniko. Med skupinskimi maskami sta bila glavna Milan in Silvija, ki sta predstavljala plinsko jeklenko in serviserja. Na obisk so prišli še Rdeča kapica Lucija, ranjenec Klemen, kavbojka Mojca, ura Kristina, tigrica Irena ,.... Bilo je res zabavno. Jaz sem pa samo gledala in poslušala glasbo. 

Naslednji dan, na pepelnično sredo, se je ob  petih zjutraj  rodil  mali  Ožbej. Blaž je že drugič postal očka, Blažka pa mamica. Sedaj Blaža dva tedna ne bo, ker bo na očetovskem dopustu. 

Zapisali Maja Predovič in Mateja TdZ