AVSTRIJSKO PRAZNOVANJE V SLOVENIJI

Prejšnji petek se je kar številčna ekipa Barkačev po jutranji gibalni delavnici ter skrbnem urejanju oblačil, frizur in ostalih malenkosti, ki sodijo k dostojni pojavi, odpravila v Ljubljano. Kako in zakaj,  sem se pogovarjala s Kristino, Marjanco in Oksano.

  Kdo je šel v Ljubljano?
Kristina: Klemen pa Rozi, Blaž, Janika, Oksana, Maja Predovič, Stane, Tanja, Marjanca in jaz.

  
  Zakaj ste šli v Ljubljano?
Kristina: To pa ne bi vedela; ker je imela Barka 50 let?

  Res, lani je imela Barka 50 let. Ampak ni bilo zaradi tega.
Oksana: Državni praznik so praznovali in so nas povabili na pogostitev v hotel.

   Kaj se je pa tam dogajalo?
Kristina: Najprej so bila vrteča vrata, si moral kar hitro skočit noter. Bilo je zelo veliko ljudi. Poslušali smo glasbo.

Je bila harmonika?
Ne, tista druga muzika.

Misliš vijolina in klavir, klasična glasba?
Ja, to.

Kaj pa potem?
Potem smo imeli kosilo stoje. Domače dobrote: salama, meso, golaž, veliko peciva,... Pijačo so zelo hitro nosili. Na koncu sta šli Janika in Tanja prodajat srečke.
Marjanca: Še pred kosilom sem prodajala srečke z Oksano, potem pa z eno gospo. Ne vem, kako ji je bilo ime, sem pozabila.

 

 

 

 

Kakšne so bile pa kaj nagrade?
Marjanca: Dežniki, knjige, vino, boni za nakup v trgovskih centrih, pripomočki za kuhanje, marmelade, spominki, naše pručke,...

In ste kaj zadeli?
Kristina: Jaz sem rekla, da ne bom nič kupila, a so mi dali zastonj dve srečki, sta bili prazni. Janika je zadela dežnik.
Marjanca: Jaz sem zadela 3 bone za nakupe v Hoferju. Z eno gospo sva si zamenjali dobitke.
Oksana: Jaz sem dobila Barkino torbico in lepo knjigo o Dunaju.

Ste srečali koga poznanega?
Marjanca: Ja, Martino pa moža (veleposlanika in ženo), Marjano, ki je bila z mamo že v delavnici. Tudi Blaž nam je predstavil svojega znanca.

Marjanca, kaj je bilo tebi najbolj všeč? 
Marjanca: Dobra pojedina. Rozi je prevajala, kar nisi vedel, hvala Bogu! Pa tombola, da sem z eno gospo prodajala srečke.

Komu so gostitelji namenili denar od prodanih srečk? 
Oksana, Marjanca: Za Barko bo. Lepo, ne?

Ja, res lepo, da sta se ga. in g. Koja spomnila na nas in da vedno znova iščeta poti, na katerih bi se Barkači lahko srečali z ljudmi, ki ju obkrožajo. 
Hvala, Kristina, Marjanca in Oksana.

zapisala Mateja TdZ

MARINKIN LURD

Lurd - romarski kraj, kjer je na eni strani hribovje in  na drugi reka Gava. Kjer se moli, poglablja vero, išče sebe ... Na tem svetem kraju so nebesa na poseben način poljubila zemljo, kjer je Bog Oče poljubil človeka, kjer je materinska roka Božje matere prijela dlan nesrečnega, potrtega in do kraja izmučenega človeštva, da bi mogel človek z Marijino močjo vstati in z Njeno pomočjo nadaljevati svojo življenjsko pot.
  K Lurški Gospe sva poromali za Marinkin petdeseti rojstni dan. Njena želja je bila tako velika in močna, da se je po nekaj letih tudi uresničila.

  Tako sva polni pričakovanj 11. avgusta ob 5h zjutraj začeli romanje. Iz Ljubljane smo z dvema avtobusoma odšli v Staro Gorico, od koder smo se z vlakom odpeljali Svetemu kraju naproti. Nastanili sva se v kupe, kjer je bil to 24 ur naš bivalni in spalni prostor. Tam smo molili, jedli, se veselili, čistili svoje duše, plesali, spali, se spoznavali, družili... Zanimiva izkušnja, ne prelahka, a lahko si jo daroval ali pa godrnjal.

 















  Dnevi so potekali lepo, sproščeno, prijateljsko, organizirano. Dihali smo istega duha. Bili smo povezani, kljub velikemu številu romarjev sproščeni, organizirani, enotni.
  Maša je bila vsak dan. Vsak dan na drugem kraju. V Bernardkini kapeli, Pijevi baziliki ... Imeli smo blagoslov sveče, ki smo jo prinesli skupaj z Italijani in Bolgari, blagoslov sodelavcev za služenje - povdarek je bil na služenju drugim.

 Križev pot bolnikov je bil zaradi dežja kar v hotelu. Zanimiv, bogat. Tudi Marinka je z vsem spoštovanjem držala križ. Dotaknilo se me je, da je Bog vsemogočen. Pri Bogu ni nič nemogoče. Upanje proti upanju.

   Prejeli smo tudi bolniško maziljenje v znamenju vere. Zakrament za notranje rane.
  V baziliki Sv. rožnega venca smo praznovali jubileje. Naš duhovni vodja gospod monsinjor Miro Šlibar je obhajal 40 let mašniškega posvečenja.
  Ko je padel mrak, se je tiha množica romarjev nepopisno spoštljivo vila z lučkami v rokah za Marijinim kipom  po velikem trgu pred bazilikami. Zelo lepa, globoka, polna pričakovanj je bila tudi jutranja maša ob 6h45 pri lurški votlini samo za nas, Slovence. Objeli smo vse naše domače, prijatelje .. in jih darovali Mariji.
  Čudovit je bil tudi mimohod v Lurški votlini,kjer se je 14 letni Bernardki leta 1858 prvič prikazala lepa Gospa. Marinka je tam pustila Barkino svečo in vse prošnje, ki ste nam jih dali. Tako ste bili vsi z nama.

  Veliki Šmaren - Marijino vnebovzetje. Mašo narodov smo imeli v Bernardkini katedrali. Pred mašo smo molili rožni venec za naše pokojne. Še posebno sva se spomnili Marinkine mame in mojega očeta. Obe veva, da sta bila v duhu z nama.
Prisotnih je bilo 130 duhovnikov in 5 škofov. Marinka je bila vsa prevzeta od tega pogleda. Bili so špansko govoreči romarji, romarji srednjega vzhoda, velika Bolgarska skupina, Kolumbijci, skupina z Malte, kitajski romarji, verniki iz Šrilanke ... Takrat so zvonili zvonovi, da bi se združili vsi narodi celega sveta v molitvi. G. monsinjor Miro Šlibar je bil letos imenovan za kaplana lurške votline. Ko je vprašal, kaj to pomeni, so mu dejali "Imej še bolj rad Marijo".

  Bili smo tudi v PISCINE. To so kopališča za romarje v vodi lurškega studenca. Nahajajo se na desni strani votline. Kopajo se lahko zdravi in bolni, hodeči in hromi. Tudi Marinka je šla v to sveto vodo. Sama, v spremstu tamkajšnjih pomočnic. Z veliko vero in neizmernim veseljem.
 "KAKO SEM SREČNA" , so bile njene besede, ko je prišla iz bazena. Oči so ji žarele in lahko si se nalezel njene vere. Ali bolje rečeno vere, ki je šla skoznjo.
Ko smo čakali mirno in spoštljivo v dolgi vrsti, smo molili, peli.
  Nismo samo molili in prosili. Bil je tudi družabni večer. Tu se je pelo, deklamiralo, plesalo, jedlo, pilo... Skratka, nebesa se dotaknejo zemlje. Smeh obriše solze. Žalost prevzame veselje. Človek začuti človeka. Veselje lovi veselje.