četrtek, 26. september 2013

Jean Vanier je dobitnik nagrade Pacem in terris

V nedeljo, 7. julija 2013, je škof Martin Amos iz nadškofije Davenport v zvezni državi Iowa (ZDA) Jeanu Vanierju v Troslyju izročil nagrado PACEM IN TERRIS.
To nagrado podeljujejo ljudem za njihova prizadevanja za mir in pravičnost ne samo  v njihovi domovini ampak tudi v svetu.
Na seznamu tistih, ki so že prejeli to nagrado, najdemo predsednika ZDA Johna F. Kennedya, Martina Luthra Kinga, nadškofa Desmonda Tutuja, Lecha Waleso, Hildegard Goss-Mayr, Dom Helder Camaro, ...
Ob podelitvi nagrade Jeanu je je škof Amos povedal:" Verjamemo, da Jean Vanier gradi temelje miru v svetu - s svojim polstoletnim angažmajem pri razvoju skupnosti ljubezni, sprejemanja in dozorevanja, skupnosti, ki spodbujajo človekovo rast in razcvet."
Ta nagrada se dotika resničnega smisla Barke. Dogaja se nam, da pozabljamo na pomen in smisel tega, kar živimo. Naš vsakdan, napolnjen z nakupi, pospravljanjem, pranjem in likanjem perila, obroki, odnosi, sestanki, ... nam ne daje vedno občutka, da sodelujemo v skupnosti, ki prinaša upanje ljudem po vsej Zemlji.
Dobro je, da nas kdaj obiščejo ljudje in nam povedo:"To, kar živite, je znamenje upanja in miru za naš svet."

George Durner


torek, 10. september 2013

ŽELVA NA SOSEDOVI ZELENICI

Prejšnji četrtek smo se Barkači v skoraj popolni zasedbi odpeljali na obisk h Grosovim. Majda nas je že pred časom razveselila z novico, da je njihov sovaščan posadil za nas njivo krompirja. Ker je bilo vreme lepo, smo se torej odpravili po pridelek.
Na dvorišču pred domačijo sta nas pričakala Majda in Rafko. Fotograf in velik ljubitelj živali Rok se je takoj odpravil proti hlevu, da bi naredil zadnje portrete krav molznic. Hitro se mu je pridružila še Marjanca s svojim mobijem za vsestransko uporabo.
Pod češnjo smo se posedli okrog mize, polne sadja, Majdine potice, soka in kavice. Tudi ose so opazile našo pojedino in se nam veselo pridružile. Ko smo se ravno ukvarjali vsak s svojo malico, je Marinka zagledala na sosedovi zelenici nekaj premikajočega. "Kuga pa je to, a je želva?" Obrnili smo se v smer njene iztegnjene roke. Na travi se je res premikalo nekaj oklepnatega zeleno rjave barve. Rafko nam je pojasnil, da je to kosilnica samohodka, ki cel dan "sama" kosi in se gre sama "napojit", ko ji zmanjka energije. Seveda so sledili vzkliki navdušenja in sočne opazke.
Na kratkem sprehodu smo si ogledali še podružnično cerkev, zavili v hlev s konji (kjer je spet sledilo poziranje s konji in fotografiranje) in  se čudili  vietnamskemu prašičku na pasji vrvici. No, tudi to se dandanašnji godi po gorenjskih vaseh:-). Na koncu obiska pa še obvezen gasilski posnetek.
Kaj pa krompir?
Krompir je gospod že pobral sam in ga bomo prav kmalu lahko preizkusili.

Mateja TdZ
Barka pri Grosovih, foto Jerneja Gros