Sobota, 16.september,
zjutraj. Dobili smo se v naši Sončni hiši, Tomaž, Marinka,
Oksana, Slavko in moja malenkost. Dan se je začel čemerno, sivo,
hladno in deževno. Z našim lepim novim kombijem smo odrinili na
dolgo pot, v Bosno, v Sarajevo, k Sestri Franciski.
Pot se je vlekla.
Kljub postankom so nekateri med nami postajali nestrpni, neučakani.
Ko smo prečkali državno mejo in zapeljali na bosansko ozemlje, se
je kot že tolikokrat prej oglasila Marinka: "No, kje je zdaj
Franciska, zakaj je zdaj ne vidimo, saj smo že v Bosni?! Bosna ni za
mene, je predaleč! Nazaj bi šla raje z letalom..."
V večernih urah
smo končno prišli na cilj. Presenečeni nad vremenom smo izstopili
iz kombija, Sarajeva poletje še ni zapustilo. Sestre Franjevke
(s.Kata, s.Ljubica, s.Gracia, s.Lidija, s.Celina..., še posebej pa
naša Franciska), so nas pričakale z vsem svojim gostoljubjem,
veseljem in tudi z okusno večerjo. Namestili smo se v udobnih
apartmajih njihovega novega samostanskega poslopja.
Nedelja je
prinesla svečani dogodek – večno zaobljubo Sestre Frančiške.
Pražnje oblečeni smo prisostvovali veličastnemu dogodku, sestra je
zaobljubo izrekla v sarajevski katedrali, mašo pa je daroval sam
škof. Popoldne smo praznovali v samostanskem poslopju, jedli, pili
in peli.
V ponedeljek smo
obiskali samostan Šolskih sester Franjevk v Varešu. Bili smo toplo
sprejeti. V samostanu poleg sester prebiva 24 otrok (socialno
ogroženih, zapuščenih...). Sestre so nam razkazale prostore
samostana, spoznali pa smo tudi tam živeče otroke. Preživeli smo
krasen, emocionalno nabit dan, ki ga nikdar ne bomo pozabili.
Pa je prišel
torek, dan slovesa. Težko smo se ločili, saj so se med nami kljub
kratkem času, ki smo ga preživeli skupaj, stkale pristne
prijateljske vezi. Marsikatera solza je spolzela po licu.
Nikoli ne bom
pozabila sarajevskih in vareških sester Franjevk, spomin nanje me
navdaja s toplino in ljubeznijo.
Hvala s.Franciski
za povabilo in vse kar je storila za nas in hvala Barki, da nam je
omogočila obisk v Sarajevu.
zapisala Alenka R.
foto
